V 60. letu starosti je svet motociklizma še zadnjič pozdravil Fausto Gresini, dvakratni svetovni prvak kategorije do 125 ccm in vodja Gresini Racinga.
Daleč je leto 1988, ko je s svojim Garellijem 125ccm osvojil 10 zaporednih zmag (od 11 dirk) in ponosno odnesel domov pokal svetovnega prvaka. Zadnja leta se je ukvarjal predvsem s kategorijo Moto3 in Moto2, četudi je svoj priimek posodil ekipi Aprilije, da lahko dirka v kategoriji MotoGP. Tam je bil prisoten, vendar je njegovo srce bilo v nižjih kategorijah. Verjel je v mlade. V Jorgeja Martina, ki mu je leta 2018 prinesel svetovno prvenstvo v Moto3. V Daijira Kata, ki je v 250 ccm postal prvak z njim leta 2001. Tudi Toni Elias je prispeval k lovorikam ekipe Gresinija, v Moto2, leta 2010. Verjel je v Marca Simoncellija, po čigar smrti je rekel, da "nič ne bo več tako kot prej".
In res ni bilo. Fausto je bil večni borec, na progi in izven. Nikomur ni zavrnil nasmeha, ljudje so ga v paddocku imeli radi. In, četudi so se požrešni novinarji, v dirkaškem slogu pognali v novico, da je Fausto umrl že včeraj zvečer in nato morali vsi podati svoj "mea culpa", je vseeno danes zjutraj prispela novica, da je Fausto izgubil bitko s Covidom. Ciao Fausto!
