Zoran Filičić je bil glas MotoGPja pri Sky Italia. Pri Sky Italia!
Ko je Sky odkupil licenco za MotoGP od Mediaseta, sem dogajanje spremljal tu in tam, ker so imeli (in imajo še vedno) prav MotoGPju namenjene oddaje. Tega se fanatiki ne moremo nagledati. Ob tem pa še ponovitve starih dirk, analize, intervjuji … Skratka, res veliko materiala. Glas, ki je takrat komentiral dogajanje, je bil šarmanten, možat, poetičen. Večkrat sem dobro pogledal ime in priimek komentatorja in se vedno znova začudil. Zoran Filičić.
Skoraj vsak pozna kakšnega Zorana (moj oče je Zoran), priimek pa tudi zveni kot iz naših krajev. Dam “Follow” na IG. Vidim, da je velik ljubitelj glasbe in kitar. Mu pišem in rečem “Letos sem izdal CD, rad bi ti enega poklonil. Mislim, da imava veliko skupnega”. V Mugellu mu predam CD. Ves navdušen mi čez nekaj dni pošlje sliko, da posluša moj CD, ko se vozi med dirkališči in domom v Benetkah. V Zoranu sem našel prijatelja. Združuje naju ljubezen do glasbe in športov.
Jaz pa sem našel motorističnega navdušenca, dobrega speakerja in odličnega glasbenika, s katerim delim občutke in misli.
Ampak, Zoran, ko sem te vprašal, če bi naredila intervju, si me vprašal “Zakaj bi to koga zanimalo”?
Ja, ker v tem obdobju vidim in berem intervjuje z vsemi, nastal je svet, kjer je “govoriti” in si delati reklamo bolj pomembno od dela in ustvarjanja. V moji službi številni kričijo, jaz pa sem se vedno uvrščam med tiste, ki pripovedujejo zaradi strasti, ki jih ženejo. Ne vem, koliko ljudi lahko to zanima.
Tvoj priimek zveni “naš”.
Mama in oče sta Hrvata, s svojim sinom govorim hrvaško in od 18. leta imam dvojno državljanstvo. Najbolj smešna stvar je, da sem imel 15 let jugoslovanski potni list, nato pa jugoslovanskega v slovenščini (ne vprašaj zakaj, ker nimam pojma), potem sem dobil italijanskega, šele nato hrvaškega. Lepa zbirka.
Vsako leto se vračaš na Hrvaško. Katere so tvoje nujne postojanke?
Moja postojanka je moj dom, otok Brač, moj srečni kraj. Tam sem se poročil, tam je tudi pokopan moj oče.
Se kdaj ustaviš tudi v Sloveniji?
Na žalost zelo redko, pot je namreč dolga, vendar imam enega zelo dragega prijatelja v Novem mestu in se ustavim pri njem v gostilni, da kaj pojemo, predvsem pa, da se podružimo. Kot Dalmatinec ti lahko povem, da ima najboljše lignje, ki sem jih kadarkoli jedel. Ne verjameš, ne?
To veš, da si že dolgo obljubljava čevapčiče ob kitari in dobri glasbi …
… in morava nadoknaditi čim prej! Laško ali Ožujsko?
Takrat bo za naju vse dobro ...
Dlje časa si stopal po paddocku. Kako bi ti opisal dogajanje v MotoGP svetu, ko si del te velike družine? Mogoče pesem, ki to najbolje opiše?
Ja, 5 dolgih let. Ta svet se nikoli ne ustavi, imenovali smo ga “Il Villaggio di Paddock, nella terra di Mezzo” (op.a. La Terra di Mezzo, ali t.i. Middle-Earth, izmišljeni kraj iz fantazijske sage J.R.Tolkiena). Pesem? Brez dvoma: Mad World, Michael Andrews.
Ali odnos med dirkačem in komentatorjem kdaj postane prijateljstvo?
Ne. Kvečjemu nastane nek odnos spoštovanja. V primeru prijateljstva postane novinar potencialni sovražnik, ki ga držiš kot prijatelja. V Paddocku ni prostora za prijateljstvo. Ko izstopiš, si zunaj.
Bi lahko opisal nekaj dirkačev v nekaj besedah? Recimo, Marc Marquez.
Totalen.
Valentino Rossi?
Izreden.
Andrea Dovizioso?
Čist.
Jorge Lorenzo?
Predan.
Franco Morbidelli?
Iskriv.
Fabio Quartararo?
Ha! Talent, nov, ima nek povsem svoj način dirkanja in razumevanja dirk, ki mora še zacveteti.
Maverick Vinales?
Velik talent in zelo negotov.
Po mojem je najpogostejše vprašanje, ki ti ga postavijo, kdaj se vrneš h komentiranju dirk.
Po mojem nikoli.
Ampak tudi na Eurosportu, kjer si letos komentiral smučanje, si se znova izkazal.
Mah, izkazal. Dve leti sem komentiral, smučanje je moja ljubezen odkar imam 5 let. S Silvanom Varettonijem odlično sodelujeva in zagotovo moje predhodne izkušnje na terenu in deset let dela v svetovnem prvenstvu pomagajo. Denimo, takrat je obstajalo neke sorte prijateljstvo s športniki, ker se kot komentator naučiš vse spodbujati, iščeš pozitivne zgodbe za kogarkoli od njih. To značilnost sem obdržal tudi kot komentator. Nikoli nisem prenašal komentiranja, ki obsoja in ocenjuje, sploh, če komentator nima nobene tekmovalne izkušnje.
Če izhajam iz sebe, sta mi Moreno Pisto in Giorgio Terruzzi najbojl zanimiva novinarja dirkalnih športov. Tebe umeščam med njiju, ker uporabljaš poetiko, imaš svojo retoriko in športnika izpostaviš kot posebnega posameznika, vsakega po svoje, brez svoje čustvene naveze nanj.
To je pohvala, ki samo nekomu z naše zemlje lahko pade na pamet. Hvala ti.
Mogoče tudi, ker si sam športnik?
Zagotovo je moja športna zgodovina pomagala, oče mi je predal koncept tekmovalnosti, fair-playa, da je treba zaploskati nasprotniku, če je bil boljši od tebe. Nikoli ni lahko, sploh v agonističnih športih, ampak veliko let sem preživel v deskanju na snegu, kjer si bil, če je nekdo naredil nekaj posebnega, vesel zanj. Tam je dosežek viden vsem in bolj pomemben od same zmage.
Sam pišeš tudi pesmi. Imaš kar nekaj kitar. Od kod ljubezen do glasbe?
Kot otrok sem se učil klasične kitare, nato nekaj let saksofona, v bistvu sem igral samo med učnimi urami, ampak mi je to pomagalo do nekega osnovnega znanja. Od vedno sem ljubil glasbo, v zadnjih letih sem si spet kupil kitaro, svojo prvo akustično kitaro, po enem mesecu pa jo začel kompulzivno igrati, vsak dan. To je neka strast, ki pride iz noter, ne vem od kod. V določenih momentih se počutiš praznega in ne moreš igrati, potem pa pridejo trenutki, ko se popolnoma prepustiš in te odnese v nek drug svet. Ti dobro poznaš glasbo, veš kaj to pomeni, tudi, ko slabo igraš, vseeno nekaj sporočaš in je to zate pomembno. Kot v življenju, kot iti igrat nogomet na igrišče, to je izražanje, potreba, ljubezen.
Je glasba tista, ki te najbolje opiše?
Ja, res je. Čeprav bolj kot opiše, me uporabi, da nastane. Mogoče je ona tista, ki potrebuje mene.
Kako vidiš sezono 2021 v MotoGP?
Spektakel, presenečenja, doživetja.
Najljubši in najgrši trenutek tvojega dela kot komentator?
Težko povem, težko se je odpreti in biti povsem iskren. Najlepše spomine gojim na Olimpijado, veliko lepih trenutkov je bilo. Vendar, če res moram nekaj izbrati, potem Torino 2006, to je bilo nekaj posebnega.
Najgrši trenutek … Bolečina petih let v MotoGP. Ne znajdem se v hudobnih svetovih.
Da končava pozitivno: Glede na to, da je tvoje ime na IG Viaggio Solo, kam bi peljal svojo družino na potep, če bi lahko?
V Neznano, povsod in nikamor, kjer lahko gledam sonce vziti v neznano.
