Sole, vento, musica e tralala! Neverjetno, kako se včasih življenje odvije v smer, o kateri si kot otrok potihem sanjal … Sicer veliko govorim, ampak, če bi mi kdorkoli napovedal prihodnost in dejal, da bom pristala pred mikrofonom, ga ne bi jemala resno (vseeno pa mislim, da je življenje preveč resnobno, da bi ga jemali čisto zares).
Na Caprisu sem se znašla čisto po naključju: urednik Mitja Čehovin me je povabil na radio in mi ponudil možnost sodelovanja, ki mi je bila neverjetno mamljiva, hkrati pa me je v istem trenutku bilo tudi pošteno strah. Izjemna ekipa me je prepričala naj poskusim (Žiga R., brez tebe ne bi šlo!), moj strah se je prelevil v ljubezen do tega novega sveta, ki se mi vsakič znova odpira in me preizkuša.
Sem sicer prevajalka in fizioterapevtka, rada veliko tečem, obožujem morje in trenutke dneva, ki jih sončni zahodi prijetno podaljšajo (ob dobri družbi seveda); življenju ne znam reči ne in tako se je zgodilo tudi tokrat. Takoj sem se počutila domače. Radio je res umetnost: radijski valovi so kot platno, zvok pa je kot slika. Mislim, da taka oblika medija oziroma umetnosti predstavlja zelo pomembno točko povezovanja - hočeš nočeš ti zleze pod kožo na enak način kot to z nami počne poletje.
