Na Capris sem prišel tako, da še sam ne vem, kako. Ne, sej – hec – nekega popoldneva sem se vozil iz Ljubljane, kjer med tednom študiram mednarodne odnose, ko je zazvonil telefon. Na drugi strani pa ena in edina, naša Jana Pogačnik, ki mi ponudi priložnost na radiu. Seveda so se moje življenjske poti večkrat prekrižale z novinarstvom – od tega, da je bil moj dedek novinar, do tega, da sem kot osnovnošolec držal televizijski mikrofon v rokah in za mladinsko oddajo na nacionalki pripravljal prispevke – zato priložnosti nisem mogel izpustiti. V zadnjih letih sem se bolj srečeval z mediji v okviru odnosov z javnostmi in nekako mi je bilo vedno najlepše, ko so me povabili na radio, pred kvaliteten mikrofon, ki je moj glas predstavil v čisto drugačni barvi, kot ga slišim sam na avdio posnetkih naših mobilnih naprav. Govor pred takim mikrofonom mi je bil v užitek. Tudi Capris je imel zame vedno posebno mesto v srcu. Kot otrok sem ga vedno rad poslušal, nekajkrat pa sem obiskal tudi studio na stari lokaciji, kjer je bilo vedno prijazno in dobro vzdušje (nekje še obstajajo tudi tiste ‘cringe’ otroške fotke). Delo na radiu me izredno veseli in pogosto kar pozabim, kako hitro teče čas, ki ga preživim v naši redakciji. Skrbim za to, da sveže novice in informacije v čim krajšem času prispejo do naših poslušalcev, pri tem pa tudi sam preberem novice, ki mi pogosto koristijo na področju mednarodnih odnosov. Najbolj nenavaden občutek, ko začneš delati v redakciji (poleg hitre optimizacije time-managementa) je, ko se po koncu dneva usedeš na domač kavč, prižgeš televizijo, poročila, in dejansko že vse veš. Sicer pa imam doma tudi dva psa, Mela in Iron Maidena, ki popestrita moj vsakdan in me zabavata tudi, ko dan ne gre tako, kot sem si ga zjutraj zamislil. V prostem času uživam v zborovskem petju, sicer pa zelo rad kofetkam ob morju, obiskujem plaže, potujem, vrtnarim, še posebej pa uživam v kuhinji (no, saj se pozna, hah)! Z vami uživam med vikendi, lahko pa me slišite tudi med tednom, kadar je le mogoče. Rad povem, da že kar živim na naši primorski avtocesti med Koprom in Ljubljano. To pa zato, ker je naša Istra pravi mali raj na Zemlji in res ne gre zamuditi vsakega trenutka, ki ga lahko človek preživi tukaj. Najlepše se je vračati domov in najlepša stvar v Ljubljani je še vedno tabla za Koper!
