Ne bom lagal, da sem si kot mlajši, poleg tega, da sem si želel postati igralec (pa še skoraj vsak poklic, ki obstaja), res večkrat predstavljal, kako bi se znašel pred radijskim mikrofonom. In danes sem tu … pa še vedno se težko poslušam, ko se slišim …
Če bi kdaj pisali knjigo o meni bi ji po vsej verjetnosti dali naslov “Kako biti površen perfekcionist” … Ja, rad imam detajle! Tiste minimalne; da ima vsak enako velik košček tortice na istem mestu, enako veliko češnjico, ali jagodo, ali borovnico, ali karkoli … Površen? Hja, sem all around the place. Povsod me je malo. Veliko stvari me zanima … mogoče zato. Ali pa samo ne znam pospravit za sabo? (haha)
Vseeno pa so tudi tiste napakice kdaj točno tisto, kar rabimo. Kakorkoli že, rad sem nasmejan in rišem nasmehe na obraze. To je tudi tisto, kar si pri človeku najprej zapomnim. Mislim, da bi si vsak od nas moral ustvarjati male zmage v dnevu. Prepričan sem, da bi bili s tem vsi veliko bolj nasmejani. Mogoče je bil to tudi nasvet zame (haha). Tisti glavni življenski moto še iščem … veliko sem jih že slišal, v tem trenutka pa se tistega pravega ne spomnim. No, mogoče pa je ravno ta pravi: “Ne razmišljaj v naprej in ne za nazaj. Bodi in ravnaj v momentu!”
